Bruno Groening Dokumentarni film

Dr. filozofije A. Kaul je leta 1949 napisal brošuro o dogajanjih v Herfordu. Nekaj izvlečkov:

		Med tistimi, ki so iskali izcelitev in, ki so v noči med 17. in 18. junijem čakali pred hišo na Wilhelmsplatzu številka 7, so bili tudi Angleži in Angležinje, ki so slišali za delovanje Bruna Groeninga. Pojavil se je tudi nemški zdravnik s tremi pacienti. To so bili: mladenič s tuberkulozo pljuč in kosti in s togo levo nogo, deček s paraliziranima obema nogama in mlado dekle z nervoznimi kroničnimi glavoboli.


Groening ne postavlja diagnoz. Mlademu možu, obolelemu za tuberkulozo reče, naj bo pozoren na kosti leve noge. „Kaj zdaj občutite?“ – „Vroč tok po vsem telesu.“ „Pa zdaj?“ Zbadanje v levi nogi.“ „Vzdignite svojo levo nogo tako visoko kot jaz!“ Groening mu to pokaže in dvigne svojo upognjeno nogo do višine trebuha. Mladi mož okleva. „To lahko naredite tako kot jaz!“ Brez vidnega napora mladi mož dvigne svojo bolno, do tedaj togo nogo v željeni položaj. Nejeverno gleda v svojo nogo in svojega zdravnika. – „Ali je mogoče, da lahko premikam svojo nogo?!“ „Povsem boste ozdraveli, samo pri vas bo šlo počasi. Pišite mi!“ Obrne se k zdravniku in reče: “Obveščajte me o poteku.“


		Deček z obema paraliziranima nogama sedi poleg svoje matere in drži dvoje bergel. “Vstani mladenič!” Mati vpade v besedo: ”On ne more vstati, on je paraliziran!” Groening se obrne proti njej. „Ne smete tega govoriti!“ ji skoraj grobo odvrne. „S tem držite bolezen svojega otroka! Mladenič vstani, ti to zmoreš!“ Na upadlem licu otroka se pojavijo rdeče lise, ustnice mu drhte, solze tečejo iz oči. Mnogi pretreseni prisotni gledajo kako deček vstane iz naslonjača in stoji sam brez svojih bergel. „In zdaj pridi k meni!“ Nesigurnih korakov gre deček proti Groeningu, ki mu ponudi roko in ga dolgo gleda v oči. Nežno potreplja otroka po glavi in ga pošlje nazaj k mami. „Počasi moraš vaditi, vendar ne pretiravaj, ker so noge še prešibke. Za povratek domov imej še bergle, vendar jih lahko kmalu odvržeš!“ Sreča v otrokovih očeh in materina hvaležnost so mu zahvala.

Mladenka s kroničnimi glavoboli je izceljena še predno jo Groening nagovori. Ne, ona nima več bolečin. „Ali želite spet imeti bolečine?“ – „Ne, v Božjem imenu, ne!“ se sliši iz dekletovih ust.

In zdravnik? Brez besed je gledal kaj se dogaja. Ponudil je Groeningu roko: »Gospod Groening, na razpolago sem vam, opredelil sem se za vas!«

Dr. Kurt Trampler je leta 1949 napisal knjigo o dogajanjih na Traberhofu pri Rosenheimu. Nekaj izvlečkov:

		“V eni od predhodnih noči (5./6. september) je neki zdravnik pripeljal v hišo Karla Sch., razburjeno vztrajajoč, da se je slepemu na prostoru pred Traberhofom nenadoma vrnil vid. Sch. je pokazal potrdilo Univerzitetne klinike v Münchnu iz leta 1949, ki se je glasilo: »Pri pacientu Karlu Sch., roj. 24.8.1914 je na desnemu očesu ugotovljena izrazita drhtavica, brazgotine na roženici in prirojena mrena.«
Sposobnost vida 1/20. Manjka levo oko. S tem je pacient praktično slep. Zmanjšana delovna sposobnost znaša 125%. G. Sch.-u je potreben stalni spremljevalec. Podpisani glavni zdravnik Dr. E.Walser. »Ta slepi človek je čakal na mestu, na katero je Groening – takrat iz okolice Bremna – pošiljal svoje izcelitvene valove. Ves vzhičen opisuje, kako je naenkrat dobil občutek, da se v njegovih očeh nekaj spreminja in zatem zagledal konjsko glavo v modri neonski luči, svetlečo reklamo na strehi Traberhofa. Na koncu se je prikazala vsa okolica in lahko je vse dobro videl. Prvi zdravniški pregled, ki ga je opravil dr. Zetti, je potrdil njegove besede. Dan potem sem g. Sch. z avtom peljal v München. Na avtocesti mi je opisoval vozila, ki jih je lahko videl na razdalji več sto metrov. Govoril mi je, kaj je videl levo in desno od avtoceste – od bližnjega cerkvenega zvonika do oddaljenih hribov. (…) Na moje vprašanje, kaj je naredil, da je dobil izcelitev, je odvrnil, da je prosil in čakal. (…)


Dogajajo se pretresljive scene, ko lahko Groening slepemu vrne vid. V nekaterih primerih povrnitve vida, so bili srečneži čisto iz sebe nad tem neverjetnim zasukom njihove usode. Kot me je obvestil Groening, so bili med njimi posamezniki, ki so se že rodili slepi in jim je bilo potrebno najprej razložiti, kakšna je podoba sveta.«

Baronica Anny Ebner von Eschenbach se spomni različnih dogodov iz 1950/51., ki so se okrog Bruna Groeninga zgodili v domu za tujce Weikersheim v Gräfelfingu. Nekaj izvlečkov:

„Nekoč je v drugi vrsti sedela mlada ženska žalostnega obraza z devetletno deklico. Ko jo je Groening vprašal. „No, mamica kaj občutite?“ je odgovorila: “Na žalost nič, gospod Groening!“

		“Da, mamica ne glejte stalno v preteklost! Strah je še vedno v vas, morate se ga rešiti. To se je zgodilo ob nekem bombandiranju. Bili ste v neki vrtni hiški. Bili ste zasuti in v osmem mesecu nosečnosti. Ko so vas rešili, se je otrok rodil, vendar je bil slep. Ali je bilo tako?”


Presenečena ženska je odgovorila: “Da, točno tako!” Nato Bruno Groening reče: “ Torej, od sedaj ne mislite več na ta strašen čas, čvrsto verjemite v Božjo pomoč in ga prosite! Otroka ni potrebno vedno nositi s seboj, dovolj je, če mama trdno verjame.” Po osmih dneh je ta ženska spet prišla. Z obraza je izginil zaskrbljen izraz, bila je vsa pomlajena. Ko jo je Groening vprašal, je odgovorila: ”Da, danes teče tok skozme in počutim se veselo in svobodno.” “No, mamica ostanite pri tem, kmalu bo prišel čas.”

Po tednu dni se je ženska spet vrnila. Na sredi predavanja je Bruno Groening prišel do nje, stal nekaj časa tako in rekel: “Mamica, v četrtek ob 17. uri in 20 minut vzemite svojega otroka in ga odnesite v temen prostor. Otrok bo spregledal in ker še nikoli ni videl barv in oblik, bo preplašen in od strahu bi lahko zbolel. Postopoma ga navajajte na vse, kar ga obkroža!”

Ker me je ta primer še posebej zanimal, sem vprašala naokrog in nekoliko kasneje izvedela, da se je vse odvilo točno tako, kot je povedal Bruno Groening. Po nekaj letih sem osebno še enkrat vprašala Bruna Groeninga, kako je s tem otrokom in izvedela, da vidi normalno, kot da ne bi bil nikoli slep. Nekoč so v invalidskem vozičku pripeljali neko mlado žensko, snežno belega lica. V času predavanja je izgubila zavest in izgledala je mrtva. Bruno Groening je vrgel samo kratek pogled nanjo in miril prisotne, ki jih je skrbelo, še posebej moškega poleg nje. Po natanko pol ure se je prebudila in se pretegnila. Obraz je imela rdeč. Vstala je z vozička in odšla proti Groeningu, še vedno nekoliko negotovo, a s sijajem in presenečenjem v očeh. “ Draga moja gospa zelo lepo je, ko človek spet lahko stoji na svojih nogah in ko mu ob tem srce spet bije z enakomernim ritmom. Ne poskušajte takoj nadomestiti izgubljenega - počasi privajajte svoje telo njegovim nalogam!” Ko se je ženska hotela zahvaliti, je Groening rekel: “Zahvalite se Bogu! Jaz sem samo njegov mali pomočnik. Dokažite zdaj, da ste resnično Božji otrok!”


		Človek, ki jo je pripeljal na vozičku, je vstal in rekel s tresočim glasom: ” Gospod Groening, jaz sem njen mož in tudi zdravnik. Zame je bila moja žena neozdravljiv primer, čeprav sem poskusil vse. Ona pa je imela samo eno željo in sicer, da pride k vam. Bil sem prepričan, da bo umrla na poti sem, ker je bilo njeno srce tako slabo, da ji je bil vsak gib nevaren. Pretresen sem nad tem čudežem in komaj lahko verjamem!”

Jokajoč od sreče je prazen voziček odpeljal ven. On in njegova žena sta se vsedla na stole in skupaj poslušala dvourno predavanje. Pogosto je od strani vprašujoče pogledal svojo ženo, kot da se mora navaditi na njen novi, zdravi in srečni videz. Zadaj so pogosto sedeli gluhi. Njim je Groening čisto tiho postavil vprašanje: ”Ali me slišite, ko govorim tako glasno?” Odgovor: ”Da, razumem vsako besedo in v glavi mi zvoni in brni.” Vsi so se nasmejali, ker so šele sedaj opazili, kako tiho je Groening vprašal.