Prosimo izberite jezik

български - Čeština - Dansk - Deutsch - English
Español - Suomi - Français - Hrvatski - Magyar - Italiano - 日本語
Nederlands - Polski - Română - Русский - Slovenski - Srpski - Türkçe

Impresum

Krog prijateljev Bruna Gröninga

Haidauer Strasse 6
DE-93107 Thalmassing
telefon: +49 (0) 9453-998626
faks: +49 (0) 9453-996593

Privacy Policy

Življenje Bruna Gröninga.

Leta 1949 se je Bruno Gröning čez noč znašel v središču javnosti. Tisk, radio in televizija ter dnevniki so poročali o njem. Mesece so dogajanja, vezana na “čudodelnega izcelitelja”, kakor so ga hitro poimenovali, ljudem v mladi Republiki jemala sapo. Posneli so film o njem, ustanovili znanstvene preiskovalne komisije, oblasti v najvišjih krogih so se ukvarjale z njim. Minister za socialo v Severnorenski- Westfalenski regiji ga je obtožil kršenja zakona o zdraviteljski praksi, vendar pa je bavarski ministrski predsednik smatral, da tako izjemnega in nenavadnega pojava, kot je Bruno Gröning, ne morejo spodnesti paragrafi. Bavarsko zunanje ministrstvo je njegovo delo okarakteriziralo kot “delovanje iz ljubezni do bližnjega”.

V vseh slojih družbe so žgoče in kontraverzno razpravljali o njem. Čustva so se razplamtela. Duhovniki, zdravniki, novinarji, pravniki, politiki in psihologi so govorili o Brunu Gröningu. Njegove čudežne izcelitve so bile za nekatere milostni dar višje sile, za druge šarlatanstvo, vendar so resničnost teh izcelitev potrjevala znanstveno - medicinska proučevanja.
Bruno Gröning se je rodil leta 1906 v Gdansku. Po vojni je kot preganjanec emigriral v Zahodno Nemčijo kot navaden delavec. Delal je v najrazličnejših poklicih. Bil je tesar, tovarniški in pristaniški delavec, dostavljavec telegramov in elektroinštalater za šibki tok. Nenadoma se je znašel v središču interesa javnosti. Vest o njegovih čudežnih izcelitvah se je razširila po vsem svetu. Iz vseh držav so prihajali bolniki, pisma prošenj in ponudb. Desettisoči iskalcev pomoči so romali v kraje, kjer je deloval. Začenjala se je revolucija v medicini.
Vendar pa so obstajali tudi nasprotniki. Pomembni zdravniki, cerkveni funkcionarji in nekdanji sodelavci so naredili vse, da bi ustavili delo Bruna Gröninga. Spremljale so ga tako prepovedi izcelitev kot sodni procesi. Vsi poskusi, da bi se njegovo delo postavilo v zakonite okvire, so se izjalovili zaradi nasprotovanja pristojnih družbenih teles in zaradi nesposobnosti njegovih sodelavcev ali njihovega pohlepa po dobičku. Ko je leta 1959 Bruno Gröning umrl v Parizu, je bil zadnji sodni proces proti njemu v polnem teku. Postopek so prekinili brez končne sodbe. Mnoga vprašanja so ostala odprta.

Takratne izcelitve

Dr. filozofije A. Kaul je leta 1949 napisal brošuro o dogajanjih v Herfordu.

Nekaj izvlečkov:
"Med tistimi, ki so iskali izcelitev in so v noči med 17. in 18. junijem čakali pred hišo na Wilhelmovem trgu številka 7, so bili tudi Angleži in Angležinje, ki so slišali za delovanje Bruna Gröninga. Prišel je tudi nemški zdravnik s tremi pacienti: mladeničem s tuberkulozo na pljučih in kosteh ter z otrplo levo nogo, deček s paraliziranimi nogami in mlado dekle s kroničnim glavobolom na živčni bazi.
Gröning ne postavlja diagnoz. Mladega človeka takoj opozori, da mora posebno paziti na kosti leve noge. ,Kaj zdaj občutite?' ,Vroč tok po vsem telesu.' ,Pa zdaj?' ,Zbadanje v levi nogi.' ,Dvignite nogo tako visoko kot jaz!' Gröning dvigne svojo nogo do višine trebuha. Mladenič je neodločen. ,Vi lahko naredite enako kot jaz!' pravi Gröning. Mladenič brez vidnega naprezanja dvigne nogo v zaželeni položaj. Nejeverno pogleda svojo nogo, nato zdravnika. – ,Kaj je to mogoče? Pa jaz lahko spet premikam nogo!' ,Vi boste ozdraveli, toda pri vas bo šlo postopoma. Pišite mi!' Nato se obrne k zdravniku: ,Obveščajte me o tem.'
Paralizirani deček z berglama sedi ob svoji materi. ,Mali moj, vstani!' Mati mu vpade v besedo: ,On ne more vstati, on je paraliziran!' Gröning odkima z glavo in jo skoraj ostro opozori: ,Tega ne bi smeli reči, saj s tem čvrsto držite bolezen svojega sina! Mali, vstani! Ti to moreš.' Ozek otroški obraz zardi, ustnice mu podrhtavajo, ulijejo se mu solze. Ljudje v prostoru pretreseni opazujejo dečka, kako se dvigne s stola in stoji sam brez bergel. ,A zdaj pridi k meni.' Z nezanesljivimi koraki se približuje Gröningu, ki mu ponudi roko in ga ves čas gleda naravnost v oči. Dečka nežno poboža po glavi in ga pošlje k materi. ,Počasi razgibavaj noge, a ne pretiravaj, noge še niso dovolj močne. Zdaj, ko greš domov, le uporabljaj še bergle, a kmalu jih ne boš več potreboval.' Srečne otroške oči in presrečne materine izražajo hvaležnost.
Mladenka s kroničnimi glavoboli je že doživela izcelitev, preden jo je Gröning nagovoril. Rešila se je glavobolov. ,Želite, da bi vas še mučili glavoboli?' – ,Ne, ne, za Božjo voljo ne!' je prišlo iz njenih ust.
In zdravnik? On je vse molče opazoval. Gröningu je ponudil roko: ,Gospod Gröning, popolnoma sem vam na razpolago, občudujem vas!'"

Dr. Kurt Trampler je leta 1949 napisal knjigo o dogajanjih na Traberhofu pri Rosenheimu.

Nekaj izvlečkov:
“V eni od preteklih noči iz 5. na 6. september je neki zdravnik v hišo pripeljal Karla Sch. Razburjen je trdil, kako je pred Traberhofom ta slepi človek pravkar spregledal. Sch. je predložil izvide Univerzitetne klinike iz Münchna leta 1949 z naslednjo vsebino: ,Pacientu Karlu Sch., roj. 24.8.1914 so ugotovili na desnem očesu podrhtavanje očesa, poškodovano roženico in prirojeno očesno mreno. Vidna sposobnost je 1/20. Levega očesa nima. Tako je pacient praktično slep. Višina delovne nesposobnosti znaša 125%. Gospod Sch. potrebuje stalnega spremljevalca. Podpisani dr. Walser, višji zdravnik.' Ta slepi človek je bil pred Traberhofom, kamor je Gröning - takrat fizično še na področju Bremna, pošiljal svoje izceljujoče valove. Ta človek, zdaj vidno razburjen, opisuje kako je naenkrat dobil občutek, da se v njegovem očesu nekaj dogaja, nakar je zagledal konjsko glavo, obsijano z modro neonsko svetlobno reklamo s strehe Traberhofa. Iz polteme je začela izstopati vsa bližnja okolica, dokler ni mogel povsem videti vsega. Prvi zdravniški pregled pri dr. Zettiju je potrdil njegovo izjavo. Naslednji dan sem peljal gospoda Sch. z avtom v München. Na avtocesti mi je opisoval avtomobile, ki so prihajali iz nasprotne smeri, oddaljene nekaj sto metrov. Pripovedoval mi je tudi, kaj je videl na desni in kaj na levi strani avtoceste: od cerkvenega stolpa do oddaljenih planin. (…) Na moje vprašanje, kaj je naredil, da je dobil izcelitev, je odgovoril, da je molil in čakal. (…)
Pretresljiv prizor je, ko Gröning slepcu vrne vid. Bilo je nekaj primerov, ko je bila sposobnost vida popolnoma nepričakovano vzpostavljena. Srečni ljudje so bili dobesedno šokirani, ko se je tako neverjetno spremenila njihova usoda. Tu so, kot mi izjavlja Gröning, tudi tisti, ki so se rodili slepi, katerim bo še potrebno vse pojave tega sveta šele pojasniti.

Baronica Anny Ebner von Eschenbach se spominja različnih dogodov iz leta 1950/51, ki so se okrog Bruna Gröninga zgodili v domu za tujce Weikersheim v Gräfelfingu.

Nekaj izvlečkov:
„Nekoč je v drugi vrsti sedela mlada žena, žalostnega obraza, z devetletno deklico. Ko jo je Gröning vprašal, kaj občuti, je odgovorila: ,Na žalost, prav ničesar, gospod Gröning.'
,Nikar se stalno ne vračajte v preteklost. Prenehajte vendar razmišljati o šoku, ki ste ga doživeli, ko vas je med bombardiranjem v vrtni hiši zasulo. Bili ste v osmem mesecu nosečnosti. Rešili so vas, a deklica se je rodila slepa. Je bilo tako?'
,Da, natanko tako se je zgodilo.'
Nato je Gröning rekel: ,Ne razmišljajte kar naprej o tistem bolečem času. Čvrsto verujte v Božjo pomoč in molite k Njemu! Ni vam treba vsakokrat pripeljati malčice s seboj. Dovolj je, da veruje mati.'
Po osmih dneh se je žena ponovno vrnila. Izmučeni izraz na obrazu je izginil. Dobesedno se je pomladila. Ko jo je Gröning spet nagovoril, je odgovorila: ,Da, danes teče skozi mene tok in počutim se veselo in svobodno.' ,Zdaj, mati, držite se tega, blizu je že trenutek odrešitve.'
Po tednu dni se je žena spet prikazala. Bruno Gröning je prekinil predavanje, stopil do nje in rekel: ,Mati, v četrtek ob 17. uri in 20 minut pripeljite malčico v zatemnjen prostor. Spregledala bo, vendar ker še nikoli ni videla barve in oblik, bi se prestrašila in zaradi strahu bi lahko celo zbolela. Pomagajte ji, da se bo počasi privajala na okolico.'
Ker me je ta primer še posebej zanimal, sem malo povpraševala naokrog in pozneje izvedela, da se je vse, kot je napovedal Gröning, do minute natančno zgodilo. Nekaj let pozneje sem osebno vprašala Gröninga o njej in izvedela, da deklica vidi popolnoma normalno, kot da nikoli ne bi bila slepa.
Nekega dne so v invalidskem vozičku pripeljali mlado žensko, snežno belega obraza. Med Gröningovim predavanjem se je onesvestila. Podobna je bila mrliču. Bruno Gröning jo je samo ošvignil s pogledom, pomiril zaskrbljene ljudi okrog nje in še posebej moškega, ki jo je spremljal. Približno čez pol ure je bila spet pri zavesti. Zdaj, rdeča v obraz, se je pošteno pretegnila, se dvignila z invalidskega vozička in se vsa osupla, a blestečih oči, še vedno malo negotovo napotila k Gröningu. ,Lepo je, kaj ne, ko spet stojite na lastnih nogah in vam srček utripa popolnoma v normalnem ritmu. Vendar takoj ne poskušajte nadomestiti vseh izgubljenih let. Počasi vodite svoje telo do njegovih obvez.' Ko se je mu je hotela zahvaliti, ji je rekel:
,Zahvalite se Bogu! Jaz sem samo njegov mali pomočnik, vi pa zdaj dokažite, da ste pravi Božji otrok.'
Moški, ki jo je pripeljal, je vstal in z drhtečim glasom spregovoril: ,Gospod Gröning, jaz sem njen soprog in po poklicu zdravnik. Zame je bila neozdravljivo bolna. Čeprav sem poskušal narediti vse, kar je bilo v moji moči, ji nisem mogel pomagati. Ves čas je imela eno samo željo - priti do vas. Bil sem prepričan, da bo ta vožnja zanjo usodna, saj je bilo njeno srce v takem stanju, da bi ga vsak premik lahko spravil v smrtno nevarnost. Pretresen sem ob tem čudežu, v katerega komaj morem verjeti.'
Od radosti je zajokal kot otrok in odrinil invalidski voziček, ki ga ne bo več potrebovala. Prisedel je k soprogi in skupaj sta poslušala še dve uri predavanja. Pogosto je na skrivaj vprašujoče pogledoval svojo soprogo. Moral se je šele privaditi, da je spet zdrava in srečna.
V ozadju so sedeli gluhi, ki jih je Gröning zelo tiho ogovoril: ,Me dobro slišite, ko tako glasno govorim?' Eden med njimi se je oglasil: ,Da, ker tako glasno govorite, razumem vsako besedo, a v glavi mi je začelo brneti in piskati.' Vsi so se nasmejali, ker so slišali, kako tiho jih je Gröning nagovoril."

Od prve zamisli do končnega filma

Kmalu po koncu snemanja filma "Čudodelni apostol" leta 1993 in začetku njegovega predvajanja v kinodvoranah so začeli pripravljati nov, še zahtevnejši projekt: Film o življenju Bruna Gröninga
Celotno leto 1994 so namenili pripravam in raziskavam: pregledovanju arhivskega gradiva, proučevanju poročil prič časa ter zbiranju dodatnih podatkov in dejstev.
Februarja leta 1995 je padla prva filmska klapa. Začelo se je večletno potovanje po sledeh fenomena. Opravili so preko 80 intervjujev s pričami tedanjega časa in obiskali vsa mesta njegovega delovanja od Gdanska do Pariza. Posneli so zaigrane prizore in zbrali originalne arhivske posnetke. V film so vključili na stotine fotografij, diapozitivov in dokumentov. Zadnje intervjuje so posneli v začetku leta 2000, zadnje dokumente pa v letu 2002.
Izjemen dogodek je bil prizor na Traberhofu maja leta 1997 z več kot 2.000 statisti. Zahteval je več tednov priprav. Potrebno je bilo poiskati statiste, nabaviti na stotine kostumov, tehnično opremo, sestaviti filmsko ekipo in pridobiti dovoljenja.
Prvi statisti so pripotovali že dopoldne. Čeprav so snemali šele ob mraku, je že zgodaj prispelo na stotine osebnih vozil in desetine avtobusov. Počasi se je polnil prostor pred navideznim Traberhofom, kmečko hišo v bližini Rosenheima, ki je s pomočjo kulis in rekvizitov spominjala na Traberhof iz leta 1949.
Filmsko ekipo je sestavljalo preko 70 oseb, ki so poskrbele za ličenje, frizure, kostume, kulise, osvetlitev itd. Takoj ko se je zmračilo, so začeli z delom. Vse se je moralo končati do jutra. Nepričakovano je prenehal delovati agregat. Pozneje so se pojavile težave še s kamero. Rezervne dele je bilo potrebno prinesti iz Münchna...
Navkljub vsem težavam so malo pred svitom vse posneli. Ob 6. uri zjutraj je bil prostor kot pometen, čeprav je na njem še pred kratkim kampiralo 2.000 ljudi. Nič ni spominjalo na dogajanja prejšnje noči.
Skupno so posneli več kot 70 ur filmskega gradiva. Potrebno je bilo vse gradivo pregledati, ga sortirati in izrezati. Kmalu je bilo jasno, da prvotno zamisel o izvedbi samo enega celovečernega filma ni bilo mogoče realizirati. Tematike se ni dalo obdelati v dveh urah, niti stisniti življenje Bruna Gröninga v standardni format. Potrebni so bili trije filmi, ki so trajali skoraj 5 ur.

Nenavadna tema, nenavaden film, nenavaden format.

Fenomen Bruno Gröning

Vsebina

Bruno Gröning (1906-1959) je leta 1949 prek številnih izcelitev po duhovni poti postal znan po vsem svetu. To se je zgodilo, ko so prodrle v javnost vesti o uspehih njegovega delovanja in se je k njemu zgrinjalo vedno več ljudi, ki so iskali pomoč.

Nekateri vodilni zdravniki iz medicinske uprave tega niso želeli sprejeti in so dosegli pri lokalni upravi prepoved izceljevanja. Obtožili so ga, da je kršil zakon o zdravilstvu. Vendar je bila prepoved nezakonita, saj ni nikoli deloval v medicinskem pomenu. Kljub temu so ga ves čas njegovega življenja zaradi tega javno in sodno preganjali.

Izpolnjeval je svoje poslanstvo, podprto s sočutjem in nesebično ljubeznijo do sočloveka vse do svojega odhoda domov. V filmu preko 50 prič časa poroča o svojih osebnih izkušnjah z njim.

Mnenja gledalcev

5.10. sem si ogledala film, a še vedno, več dni po tem sem bila pod močnim vtisom zgodbe o Brunu Gröningu. Film predstavlja njegova visoka moralna načela. Ni delal razlik med bogatimi in revnimi, v ospredje je postavljal človeka kot človeka in poštenost … Gospod Gröning me je fasciniral predvsem z ljudmi, ki jim je pomagal, kar so mu vračali z naklonjenostjo in hvaležnostjo. Posebno cenim objektivne pripovedi in upam, da bo njegova duhovna dediščina ostala večno živa.

Bruno Gröning mi je s pomočjo filma postal mnogo bližji. Še posebej mi je bila všeč njegova brezpogojna ljubezen do vseh živih bitij. Prav tako mi je postalo jasno, kako nesebičen je bil. Večkrat sem občutila močno mravljinčenje v telesu in potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se spet zbrala. Film zelo močno energetsko vpliva na ljudi. Vso pohvalo zaslužijo tudi "ustvarjalci" filma.

…Še posebej se mi zdi pomembno, da je bil Bruno Gröning sočuten in poln brezpogojne ljubezni. Nenazadnje je Božja ljubezen ta, ki celi vse rane. Ta zdravilni tok ljubezni sem lahko jasno občutil.

Občudovanja vreden film, ki dokazuje, da lahko povezanost z Bogom prinese ljudem mnogo izcelitev. Bog je življenje, Bog je ljubezen, Bog je samospoznanje. Grozno je, da so se tako borili proti Brunu Gröningu, čeprav je on želel in delal samo dobro.

Film nam je bil zelo všeč in je vreden občudovanja. Slike in izjave očividcev so zelo poučne. Film ni bil dolgočasen, nasprotno, poletel je kot blisk, vendar smo bili pretreseni nad tem, kako so mediji izkoristili svojo moč, da so škodovali Brunu Gröningu.

Film o Brunu Gröningu se me je globoko dotaknil kot vzor nasproti materialnemu. Dajanje in prejemanje na drug način. Velika pomoč za moje paciente.

V Münchenskem kinomatografu “Maxim” film ves čas prikazujejo. Kljub dolžini filma vlada v njem velika napetost. Zame, ki sem star 52 let, je bil film zanimiv z zgodovinskega stališča, ker nimam nikakršnih lastnih spominov iz tistega časa. Poleg tega smatram sporočilo filma in izjave kot značajne in vredne pozornosti. S tem se bom pozabaval na dolgi rok. Rad bi si pobliže ogledal še kaj o življenju Bruna Gröninga. Mešanica dokumentarca, igranih scen in prepričljivih izjav očividcev mi je zelo ugajala. Poživila je film in ga napravila zabavnejšega.

Zelo prepričljiv film, saj sem lahko popravila svoje mišljenje o Brunu Gröningu (92 let). Ta film bi si ga vsi morali nujno ogledati.

Globoko sta me ganila film in usoda Bruna Gröninga. Film je izvrstne kvalitete in pusti dejstvom, da govorijo zase.

Če bi vedela, da ima film tri dele, ga ne bi šla gledat. Ne morem sedeti tako dolgo. Vendar pa na moje veliko presenečenje nisem občutila niti bolečin v križu niti utrujenosti. Zaznavanje nečesa “velikega” je bilo zelo močno.

Zelo prepričljive scene. Film so naredili z mnogo tankočutnosti in ljubezni. Uspešna montaža in izvedba – film dopušča, da se približamo Brunu Gröningu kot človeku. Učvrstil je moje prepričanje, da je velik izceljitelj.

Kot so me opozorili, sem se med filmom odprla, da sem držala odprt položaj telesa. Ves čas sem občutila zbadanje v rokah in tudi po vsem telesu. Občutila sem raztezanje bolnih delov telesa in imela občutek, da se v mojem telesu nekaj vrača v ravnotežje. Imela sem obojestransko skoliozo in zato tudi bolečine v hrbtenici. Zdaj jih nimam več. Ta film je zelo vplival name. Še vedno dopuščam, da ta izcelitveni tok teče skozme ... V vsakem primeru bom film priporočila tudi drugim.

Fenomen izcelitve

Vsebina

Gospa Grete Häusler (1922-2007) je ob svojem prvem srečanju z Brunom Gröningom doživela spontano izcelitev treh "neozdravljivih" bolezni. Njena hvaležnost in ljubezen do bližnjega sta bili tako veliki, da je leta 1979 ustanovila Krog prijateljev Bruna Gröninga. Vse do svojega odhoda domov se je borila, da bi za učenje Bruna Gröninga izvedeli ljudje po vsem svetu in doživeli Božji zdravilni tok. Krogu prijateljev se prek priporočil, informativnih predavanj kot tudi iskrenih molitev k Bogu pridružuje vedno več zainteresiranih ljudi.

"Fenomen izcelitve" - film prikazuje, da veliko ljudi po vsem svetu tudi danes doživlja tako čudovite izcelitve. Zdravniki Medicinsko znanstvene strokovne skupine v Krogu prijateljev komentirajo izcelitve in poročajo o svojih izkušnjah. Predstavili smo tudi druge pomembne dejavnosti v Krogu prijateljev.

Vse to je omogočilo preko 13.000 pomočnikov prostovoljcev. S prostovoljnimi prispevki prijateljev nihče ne služi