Fenomen Bruno Groening
Po sledeh »čudodelnega izcelitelja«
Bruno Groening

Življenje Bruna Groeninga.

Novinarski članki iz takratnega časa
Leta 1949 se je ime Bruno Groening čez noč znašlo v središču javnosti. Tisk, radio in televizija ter dnevniki so poročali o njem. Mesece so dogajanja vezana na “čudodelnega izcelitelja”, kakor so ga hitro poimenovali, ljudem v mladi Republiki jemala sapo. Posnet je bil film za kino, ustanovljene so znanstvene preiskovalne komisije, oblasti v najvišjih krogih so se ukvarjale s tem. Minister za socialo v Severnorenski- Westfalenski regiji ga je obtožil kršenja zakona o zdraviteljski praksi vendar pa je bavarski ministrski predsednik smatral, da se tako izjemna in nenavadna pojava, kot je Bruno Groening, ne more spodnesti s paragrafi. Bavarsko zunanje ministrstvo je njegovo delo okarakteriziralo kot “ delovanje iz ljubezni do bližnjega”.
1949: Film Groening – film, ki ga mora vsak videti! - dokumentira čudovite izcelitve na Traberhofu pri Rosenheimu.

V vseh slojih družbe se je žgoče in kontraverzno razpravljalo. Čustva so se razplamtela. Duhovniki, zdravniki, novinarji, pravniki, politiki in psihologi so govorili o Brunu Groeningu. Njegove čudežne izcelitve so bile za nekatere milostni dar višje sile, za druge pa šarlatanstvo. Vendar pa je resničnost teh izcelitev potrjena s pomočjo medicinskih preučevanj.
Heidelrberg 1949: Čudežne izcelitve (tukaj Bechterewa bolezen) zdravniško dokumentirane.

Avgust/september 1949: do 30.000 ljudi čaka na Traberhofu pri Rosenheimu, da jih nagovori Groening.
Bruno Groening, rojen leta 1906 v Gdansku, ki je po vojni kot pregnanec emigriral v Zahodno Nemčijo, je bil navaden delavec. Delal je v najrazličnejših poklicih. Bil je tesar, tovarniški in pristaniški delavec, dostavljavec telegramov in elektroinštalater za šibki tok. Nenadoma se je znašel v središču interesa javnosti. Vest o njegovih čudežnih izcelitvah se je razširila po vsem svetu. Iz vseh držav so prihajali bolniki, pisma prošenj in ponudbe. Desettisoči iskalcev pomoči so romali v kraje, kjer je deloval. Začenjala se je revolucija v medicini.
Vendar pa so obstajali tudi nasprotniki. Pomembni zdravniki, cerkveni funkcionarji in nekdanji sodelavci so naredili vse, da zaustavijo delo Bruna Groeninga. Spremljale so ga tako prepovedi izceljevanja, kot tudi sodni procesi. Vsi poskusi, da se njegovo delo postavi v zakonite okvire, so se izjalovili zaradi nasprotovanja pristojnih družbenih teles in zaradi nesposobnosti njegovih sodelavcev ali nihovega pohlepa po dobičku. Ko je leta 1959 Bruno Groening umrl v Parizu, je bil zadnji sodni proces proti njemu v polnem teku. Postopek je bil potem ustavljen brez končne sodbe. Mnoga vprašanja so ostala odprta. Zaradi obtožnice o kršitvi zakona o zdraviteljski praksi˝ se mora Bruno Groening zagovarjati pred sodiščem.